…kako me razbesni, da so ljudje lahko tako brezbrižni in da mislijo, da bodo stvari kar izginile same od sebe. News flash: NE BODO…
…treba se je imeti toliko rad, da naredimo nekaj dobrega sami zase in da dojamemo, da stvari niso samoumevne in nam samoumevno ne pripadajo, ampak si jih moramo izborit in zaslužit, drugače nas bo nekje udarilo prej ali slej…

When you’re felling lost, count your blessings, not your costs.

…ob pospravljanju sem v eni izmed škatel našla zaprašen zvezek svojih misli in občutkov izpred slabega desetletja, to niti nebi bilo tako zelo nenavadno in najbrž sploh nebi bila pozorna, če se nebi v soboto ob sedenju na skali na morju spomnila nanj in na besede, ki sem jih takrat zapisala vanj (mogoče bom enkrat zbrala pogum in jih objavila)…

…ob odkritju sem ga najprej ogledovala, kot pandorino skrinjico, razmišljala sem ali si ga upam odpreti in spustiti vse občutke (tako negativne kot pozitivne) na plano…

…zamižala sem in v misli so se mi prikradle besede in stavki, ki sem jih zapisala vanj, spomnim se kot bi bilo včeraj… še bolj kot besed se spomnim občutkov, vonja po pinjah v zraku in vetriču, ki je pihal preko mojega obraza, pa drugič strel in močnega dežja ob nevihti…

…pa sem zbrala pogum in ga odprla, prebrala sem prvo besedo in v eni sapi prebrala vse, kar sem zapisala vanj… ko sem prišla do konca sem ugotovila, da se smejem in jočem, po licu so mi tekle solze, grenke in sladke, v srcu sem čutila srečo in žalost naenkrat…

…vse se mi je zdelo tako blizu, a hkrati tako daleč, solze pa so mi še kar polzele po licih…

…zaprla sem zvezek, ga objela in zaprla oči…

…zbudila sem se sredi noči, spočita kot že dolgo ne…

”Vse je mogoče oprostiti, samo ne pomanjkanje srca. Kdor ga nima, naj si ga izmisli.”

 DOSSI

”Nikoli, nikoli, nikoli ne obupajte.”

W. Churchil

”Ljudje smo večinoma toliko srečni, kolikor hočemo biti.”

A. Lincoln

…v moj svet ga je zaneslo kot list v vetru, najprej ga sploh nisem opazila (bolj pravilno bi bilo reči, da si ga nisem zapomnila, ker se mi ni zdel zanimiv), potem pa je naključje hotelo, da smo se začeli družiti…

…dalj časa kot sem preživela z njim, bolj mi je bil všeč…

…in potem sem se na lepem zavedla, da ga imam rada in da ga pogrešam…

…zdaj pa komaj čakam, da pride nazaj…

…tri mesece in pol po največjem šoku v mojem življenju, po izgubljenih (in na srečo nazaj pridobljenih) 10 kilogramih, po zanikanju same sebe….

…zdaj lahko rečem, da sem spet stara jaz oz. mlada – ali kako bi človek temu lahko rekel…

Našla sem tisto navihano punčko v meni, ki sem jo nekje med potjo izgubila (kako mi je to uspelo, je še vedno uganka), tisto punčko z iskricami v očeh in z neustavljivo željo po neumnostih, ki ji nikoli ni zares dolgčas, ki vedno najde idejo kako ušpičiti eno (ali dve ) in nikoli več je ne bom izpustila izpred oči.

Spet se smejem, smejem se iz srca in smejem se vsemu, kar je vredno smejanja in nasmeha, največkrat se seveda smejem sebi… 

Ugotovila sem, da ne moreš izgubiti nečesa, česar zares nimaš in da se, na žalost, ne moremo sami odločati o tem, koga ljubimo (ker je očitno nekdo narobe zvezal povezavo možgani – srce) – ker bi bilo potem vse milijonkrat lažje in da je v življenju najvažneje, da se naučimo imeti RADI SAMI SEBE, ker če se nimami sami radi nas ne bo imel nihče namesto nas.

Pa tist famozni rek, da prave prijatelje spoznaš v nesreči, drži kot pribit. 

Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani, vem, da sm bila naporna kot hudič, hvala pa tudi tistim, ki ste končno pokazali svoj pravi obraz – oboji ste mi dali gradivo za razmišljanje in moč, da grem lahko naprej.

:*

…če sem čisto odkrita sem že nekaj časa vedela/čutila, da je konec, samo nisem si upala priznati. že samo ob misli, da se je končalo nekaj kar sem/sva gradila skupaj, mi je postalo slabo in so me oblile solze…

…prišla sem do točke, ko sem lahko čisto odkrita sama s sabo (z drugimi še ne morem biti)… nehala sem se slepiti in ugotovila, da moram najprej imeti rada sama sebe in se moram vedno postaviti na prvo mesto, ker sama s sabo bom morala živeti celo življenje (z ostalimi pa mi ni treba, če ne želim)…

…pa ravno se je vse uredilo (če zdaj gledam nazaj nisem več tako zelo prepričana) in v trenutku se je zrušilo kot hišica iz kart, zdelo se je da se je zrušil svet. Moj svet! Svet, ki sem ga tako pridno gradila in v katerem sem se videla v prihodnosti. tako zelo sem bila v zanosu, da nisem opazila, da ga ne gradiva oba, ampak da ga gradim SAMA…

…po začetnem šoku, neprespanih nočeh, prejokani reki solz in nenormalni bolečini trganja srca sem spoznala, da je morda le res, da je vsaka stvar za nekaj dobra (pa čeprav tako zelo boli)… ugotovila sem, da se ni porušil svet, solze so sčasoma nehale teči in mislim, da bo tudi bolečina čez čas izginila. Zdi se, kot da se vse ne dogaja meni, ampak da gledam življenje nekoga od daleč.

…prvič sem se zares odprla (ne samo drugim, tudi sama sebi) in premislila o vsem kar se je zgodilo. ugotovila sem kaj želim in kdo pravzaprav sem (nekje na poti sem se namreč ”izgubila”…)… prvič sem si priznala VSE, vse tisto kar me je ”grizlo” in mi ni pustilo biti JAZ… prepustila sem se negativnim čustvom, ki so me preplavila in zjokala sem vse tiste bolečine, ki so se tako dolgo skrivale globoko v meni…

…čeprav sem še vedno ”zlomljena”, sem veliko srečnejša, kot sem bila in na prihodnost gledam kot na ”pol poln kozarec”, zavedam se, da bo še kar nekaj časa preteklo predenj se bodo zacelile vse rane…

…nekje med potjo sem ugotovila, da ne potrebujem nekoga ob sebi, da bi bila srečna, ampak, da želim ob sebi imeti nekoga, da lahko svojo srečo delim z njim …  

…živim dan za dnem in se ne obremenjujem s tem kaj bo pojutrišnjem, ko pridejo tisti težki trenutki vem na koga se lahko obrnem (HVALA VAM, DA STE!!!). naučila pa sem se tudi ceniti vse tiste dragocene sončne žarke (pa čeprav čez oblake), saj veste Sončnice se obračamo za soncem …

Today is the first day of the rest of my life!

…pa sm spet tam… tokrat jaz, nihče drug…

…prejokala sem že toliko solz, da sem skoraj poplavila vse okoli mene in ko sem že mislila, da jih ni več, so se spet usule…. jokale so oči, a še bolj je jokalo srce… spraševala sem se zakaj, kaj sem naredila narobe, kje sem se uštela in še enkrat zakaj… again, again and again…

…najprej sem se trudila, da bi bila ”močna”, da nebi nikomur pokazala svoje bolečine,  potem sem ugotovila, da enostavno ne morem, ker nimam dovolj energije in potem sem prišla do spoznanja, ne da ne morem, ampak da enostavno nočem… da mi je vseeno, kaj si misli ves svet… potem sem ugotovila, da nismo močni takrat, ko držimo vse v sebi, ampak takrat, ko se odpremo svetu… s tem, ko stvari zanikamo ne naredimo nič dobrega, nič nam ni prihranjenega in ničesar ne olajšamo (samo vsi se sprašujejo, kaj je narobe z nami, da smo tako potrti)…

…dajem se v nič (ne vem od kje mi kar naenkrat takšna samouničevalna moč in črnogledost) pa vem da se ne smem… nisem videla izhoda, počutila sem se kot cota, ki je odslužila svoje in jo je nekdo odvrgel v smeti… počutim se še vedno enako s to razliko, da nekje zelo, zelo, zelo daleč vidim luč…

…ne znam razložiti, kako se počutim, ker se, če sem čisto odkrita, še nikoli nisem počutila tako, kot se trenutno počutim… najboljši približek mojega trenutnega stanja je….

DA SE MI TRGA SRCE